samopodoba_slika

SOS: NIZKA SAMOPODOBA

Nizka samopodoba ima lahko pomembno vlogo in pomembno vpliva na vašo srečo in kakovost življenja. Ljudje z nizko samopodobo se počutijo, kot da niso dovolj dobri ali ne morejo storiti ničesar prav, kar lahko vodi v razvoj kroničnih težav, kot sta depresija in tesnoba. Življenje ponavadi gledajo skozi nekoliko »negativno lečo«. Ta »negativna leča« pomaga potrditi način razmišljanja osebe z nizko samopodobo in ji preprečuje, da bi se videla v bolj pozitivni luči.

Pomembno se je zavedati, da čeprav je nizka samozavest negativna stvar, pa tudi zelo visoka samozavest ni dobra. Ljudje z nerealno visoko samopodobo so lahko preveč samozavestni in nekoliko polni sebe ali celo kažejo lastnosti narcistične osebnostne motnje.

Idealno je, da zdrava samopodoba obstaja sredi kontinuuma med visoko in nizko.

Najverjetneje se sprašujete: “Kako lahko spremenim svojo samopodobo?” Z malo trdega dela lahko spremenite svoje miselne vzorce in navade. Čez nekaj časa boste začeli svet, predvsem pa sebe videti bolj pozitivno in, upam da, izkoristili svoj polni potencial.

  • Izogibajte se negativnemu samogovoru: Nizke samozavesti ni mogoče popraviti samo tako, da ves čas razmišljamo pozitivno. Zatiranje negativnih misli in občutkov ni vedno dobro. Bolje je, da svoja čustva izpustite na zdrav način, kot je pisanje dnevnika ali pogovor s prijateljem, namesto da jih potisnete na stran.
  • Naučite se biti asertivni: Biti neodločen in ugajati ljudem ni dobro za vašo samozavest. Medtem ko vedno postavljamo druge ljudi na prvo mesto, to v bistvu pomeni, da sebe postavljamo na drugo mesto. Naučiti se morate biti asertivni. Vaše misli, občutki in mnenja so pomembni.
  • Ne primerjajte se z drugimi ljudmi: Ko ste navajeni primerjati sebe z vsemi okoli sebe, se težko ustavite. Dober način za začetek je, da se bolj zavedate, kdaj to počnete. Bodite pozorni na čas, ko opazite, da se primerjate z drugimi.
  • Osredotočite se na stvari, ki jih lahko spremenite: Namesto da se oklepate preteklosti, se poskusite sprijazniti z njo. Ne morete spremeniti tega, kar se je zgodilo prej, vendar imate nadzor nad dogajanjem zdaj.
  • Odločite se za kognitivno-vedenjsko svetovanje: Kognitivno vedenjsko svetovanje lahko nudi psihološki pregled in preverjanje samopodobe. Ljudem z nizko samopodobo pomaga spoznati njihove pristranske procese, ki pomagajo ohranjati nekoristne perspektive in jim preprečujejo, da bi imeli zdravo samozavest.
slika_miti_žalovanje

MITI IN DEJSTVA O ŽALOSTI IN ŽALOVANJU

Žalovanje je zelo individualna izkušnja, ni pravega ali napačnega žalovanja. Kako žalujete, je odvisno od številnih dejavnikov, vključno z vašo osebnostjo in slogom spoprijemanja s težavami, vašimi življenjskimi izkušnjami in kako pomembna je bila izguba za vas. Ne glede na vašo žalostno izkušnjo je pomembno, da ste potrpežljivi do sebe in dovolite, da se proces žalovanja naravno razvije.

Z vami želim podeliti nekaj mitov in dejstev o žalovanju:

  1. MIT: Bolečina bo izginila hitreje, če jo ignorirate.

DEJSTVO: Če boste svojo bolečino ignorirali ali preprečili, da bi se pojavila, se bo dolgoročno le poslabšala. Za okrevanje po izgubi se je potrebno s svojo žalostjo soočiti in se z njo aktivno spoprijeti.

2. MIT: Pomembno je, da ste po izgubi »močni«.

DEJSTVO: Občutki žalosti, prestrašenosti in osamljenosti so običajne reakcije na izgubo. Jok ne pomeni, da ste šibki. Z izkazovanjem “močne” zunanje podobe vam ni treba ščititi družine ali prijateljev. Izkazovanje svojih resničnih občutkov lahko pomaga tako njim, kot vam.

3. MIT: Če ne jokate, pomeni, da vam ni žal zaradi izgube.

DEJSTVO: Jok je običajen odziv na žalost, vendar ni edini. Tisti, ki ne jočejo, lahko bolečino občutijo enako globoko kot drugi. Lahko imajo preprosto druge načine, kako to pokazati.

4. MIT: Žalovanje bi moralo trajati približno eno leto.

DEJSTVO: Za žalovanje ni določenega časovnega okvira. Kako dolgo traja, se od osebe do osebe razlikuje.

5. MIT: Nadaljevanje s svojim življenjem pomeni pozabiti na svojo izgubo.

DEJSTVO: Vrnitev življenja v bolj ali manj normalne tirnice pomeni, da ste sprejeli svojo izgubo, vendar to ni enako kot pozabiti. Lahko nadaljujete s svojim življenjem in ohranite spomin na nekoga ali nekaj, kar ste izgubili kot pomemben del sebe. Tudi s pomočjo izgube lahko spoznamo, kdo pravzaprav smo in kakšno je naše življenjsko poslanstvo.

Shot of worried young woman thinking while sitting on sofa in the living room at home.

KAJ, ČE MI NE USPE?

Vprašanje, ki si ga vedno znova postavljamo, je: »Kaj, če mi ne uspe?« To vprašanje muči naš um, ustvarja dvom in strah ter nas zadržuje. Vendar si to vprašanje še naprej postavljamo. Vseskozi dovolimo, da se nam znajde na poti. Kaj pa, če bi vam rekla, da obstaja način, da se premaknete mimo tega vprašanja in si postavite novo vprašanje?

Kaj pa, če bi vam rekla, da se lahko še vedno vprašate: «Kaj, če mi ne uspe?«, potem pa si lahko zastavite še eno nadaljnje vprašanje, ki bo spremenilo vaš način razmišljanja in vam pomagalo, da se boste počutili bolje?

Preprosto je, če se vprašate: »Kaj, če mi ne uspe?« Nato nadaljujete z »Kaj bom storil, če mi res ne uspe?«

Da. Pravim vam, da se dobesedno vprašate, kaj boste storili, če vam ne uspe. Neuspeh je del procesa rasti in razvoja. Ne boste uspeli. Včasih. In drugič boste. Oba načina sta v redu. »Neuspeh« lahko pomeni karkoli se vam zdi. Neuspeh lahko pomeni, da odnehate in si rečete, da ste se zmotili, če ste sploh poskusili in, da ne smete poskusiti znova. Ali pa neuspeh lahko pomeni, da ste korak bližje temu, da bo to delovalo. Da lahko nekaj stvari spremenite in poskusite znova. Ta neuspeh pomeni, da se dejansko uspete približati svojemu cilju.

Torej, kaj ima to skupnega s tem, da se vprašate »Kaj bom storil, če mi res ne bo uspelo?« No, pomislite na najslabši možni scenarij, ki bi se lahko zgodil v kakršni koli situaciji, ki se je bojite. Usedite se in zapišite najslabši možni scenarij za svojo situacijo. Nato pripravite načrt.

Kako boste ravnali v najslabšem primeru? Kako se boste premaknili naprej? Kako in na kakšen način boste poskusili znova? V resnici vam dejanska priprava načrta, kako se boste zakonito spoprijeli z neuspehom, olajša um. To vam omogoča, da se vaši možgani nekoliko sprostijo, ker ste zdaj razkrili neznano. Niste osredotočeni na strah pred »Ampak kaj, če mi ne uspe?«, temveč razmišljate o tem, kako boste nastalo situacijo obvladali. Možgani so ožičeni, da želijo reševati težave. Torej, če vaši možgani delajo na reševanju problema kaj boste dejansko storili, če vam ne bo uspelo, potem se počutite bolje glede samega izida. Lahko znova povežete možgane, da boste bolj mirni pri svojem delovanju, saj lahko veste, kako boste upravljali z rezultati.

In, če vam ne uspe – potem še bolje! Ker si vaši možgani sčasoma privoščijo novo akcijo, postanejo (predvideni dogodki o neuspehu) manj strašljivi. In potem lahko najdete kaj drugega, da se vprašate »Kaj, če mi ne uspe?« In začnite ta čudovit postopek znova.

Torej, vprašajte se: »Kaj bom storil, če ne bom uspel?« In se lotite reševanja problema.

nova hank you

NAMESTO OPRAVIČILA, SE RAJE ZAHVALIMO

»Oprosti, sorry«.. je postala samodejna vljudnost. Vendar kolikorat v resnici mislimo to kar rečemo? S to frazo dokazujemo, da se zavedamo, da smo storili nekaj narobe, velikokrat to besedo uporabimo, ker smo nekomu povzročili nekakšno nezadovoljstvo.

Ne razumite me narobe.. Beseda »oprosti« ima svoje mesto v našem vsakdanjem življenju, kot je izražanje sočutja ali empatije do druge osebe ali dopuščanje drugim, da vidijo da resnično obžalujete napako. Toda v nekaterih situacijah obstaja veliko boljši način za opravičilo, ki ne bo le izpolnil vaše potrebe, da se opravičite, ampak bo tudi omogočil sogovorniku, da se počuti veliko bolje.

Čeprav je izgovor »oprosti« mogoče uvrstiti v enako kategorijo vljudnosti kot »hvala«, nam je žal, da na koncu razkrivamo svoje slabosti. Nevede znižujemo lastno vrednost in škodujemo samozavesti z opravičevanjem za dejanja in okoliščine.

Na primer, če ste dogovorjeni s prijateljem in zamujate pol ure, z izgovorjeno besedo »oprosti« razkrijete svoje napake (v tem primeru pomanjkanje točnosti). Po drugi strani pa se opravičujemo zase in zapravljamo čas prijatelja, hkrati pa sebe predstavljamo kot nesposobna oseba.

Moč besede »hvala«

»Hvala« se uporablja za izražanje hvaležnosti. To je zelo močna fraza, ki nam jemlje in daje toplino vsem, ki so okoli nas. Kolikšno hvaležnost izrazimo in koliko smo sposobni, da se iskreno zahvalimo, močno vpliva na naš odnos do drugih.

Čeprav se opravičilo šteje za pravilen odgovor na nekaj kar smo storili narobe, vodi do domneve, da drugi ljudje cenijo našo vljudnost in dobre manire. Kljub temu ga lahko toliko izkoristimo, da dejansko postane prazen samodejni odgovor brez pravega pomena.

Če rečete »hvala« izražate zahvalo osebi. V primeru, da ste se pol ure prepozno srečali s prijateljem, izražanje zahvale namesto opravičila goji občutek pozitivnosti med vama, saj cenite čas, ki sta ga namenila opravičilu za vaše napake, tj.slabe sposobnosti vodenja časa. S tem ne zmanjšate svoje podobe ali tega kar si oseba misli o vas, temveč jo hvalite za to, kar je storila.

»Hvala za potrpljenje« kaže na hvaležnost, medtem ko »Tako mi je žal, ker vedno zamujam« ne priznava v celoti hvaležnosti do osebe, ki vas je čakala.

Torej, če se res želite komu opravičiti na verodostojen način, mu to sporočite. Dovolite, da se kompliment, ko rečete »hvala«, ujema s situacijo in celo pojasnite, zakaj cenite nekoga, ker vam je dal svoj čas z besedami, kako veliko vam pomeni. S tem, ko prepoznate občutek druge osebe, pohvalite dejanje, ki ga je storila zaradi vas. Na koncu nihče ni popoln in vsi lahko včasih počnemo stvari v škodo drugih, zato naslednjič, ko se znajdete v položaju opravičila, ne pozabite na moč »hvala« nad besedo »oprosti«.

Beautiful young teenager with a white dress on the beach at sunset.

MORAMO SE IZGUBITI, DA BI SE LAHKO PONOVNO NAŠLI

Skoraj vsak dan podobne obveznosti. Služba, trening, družina, študij. Ne da bi se zavedal, tvoji dnevi postajajo podobni, le vrstni red je drugačen. Ne opaziš, da je tvoje življenje postalo rutina. Podobno se je zgodilo meni in več kot eno leto sem tavala v temi in se spraševala kam je izginil moj sijaj v očeh in volja do življenja. Zjutraj sem zelo težko vstajala, skoraj vedno sem zamujala v službo in po resnici povedano, mi je bilo čisto vseeno. Po tihem sem si celo želela, da me odpustijo, saj bi bila tako prisiljena nekaj spremeniti. Pot, ki sem jo morala prevoziti do službe je bila že 8 let enaka. V službi sem cel dan sem čakala, da bo ura 15.00, da zaključim z delom. Sledila je dolga pot domov in čakanje v koloni. Po kosilu je počasi sledil trening. Spet vse enako, iste naprave, podoben način treniranja, isti ljudje. Ko sem se vrnila domov spet učenje. In tako so minevala leta. Niti 30 še nisem bila stara pa sem bila že tako znaveličana in zdolgočasena. Ta misel me je zelo strašila. Počutila sem se kot da celo življenje nekaj čakam. Čakam v koloni, čakam odmor za malico, čakam da bo konec službe, čakam, da grem na dopust. Počutila sem se se kot ovčka, ujeta v sistemu, ki mu sledimo in ne moremo ven, oziroma bolje rečeno, ne upamo, zato samo raje tiho in čakamo. Ko sem končno dočakala poletni dopust na Majorki, se je v meni nekaj prebudilo. Tam sem se zopet počutila živo in neka energija me je vlekla nazaj. Počutila sem se, da moram izkusiti in doživeti nekaj novega zato sem se odločila, da svoje življenje popolnoma spremenim. Moj novi cilj postal, da se preselim na Majorko. Občutek po nečim novem me je gnal, da sledim svojim sanjam. Nisem znala špansko, nisem imela zagotovljene službe, stanovanja,… Pa kljub temu sem si rekla, da se bom že nekako znašla. Bil je čas, da se poslovim od cone udobja in resnično se strinjam s pregovorom, da je sreča na strani pogumnih. Po končanem odpovednem roku v službi, sem z dvema velikima kovčkoma odpotovala na mojo priljubljeno destinacijo. Bila sem zelo vznemirjena, počutila sem se kot otrok, ki se veseli vsake malenkosti in je v pričakovanju kaj vse bo videl in doživel. Spoznavala sem nove ljudi, kar me je zelo veselilo, a hkrati strašilo, saj nisem vedela komu lahko zaupam in komu ne. Skoraj vsak vikend sem raziskovala nove kraje, česar pred odhodom v tujino, v Sloveniji nisem počela, čeprav je še toliko stvari in krajev, ki jih nisem videla. Všeč mi je bilo odkrivanje novih mest. Včasih sem se izgubila, kar mi je bilo še bolj zanimivo. Polna navdušenja sem okušala novo hrano in okuse ter spoznavala novo kulturo. Tako podobna naši, pa tako različna, ko tam živiš. Juhuuu, končno sem se spet našla. Kakšno veselje, zopet se počutim živo. Včasih se pač moraš izgubiti, sej se le tako lahko potem najdeš. Glavni razlog, da sem se tako počutila je bil, da sem poslušala samo sebe in nekaj spremenila. Vse prevečkrat ljudje tarnamo nad svojim življenjem, češ kako nesrečni smo s svojo službo, partnerjem, postavo, itd. Vendar kljub temu ničesar ne spremenimo. Iščemo mnogo izgovorov, da se ne da, da nimamo časa, da je lažje govoriti kot pa to narediti. Resnica je, da se bojimo se sprememb, saj ne vemo kaj nas čaka. In ta strah pred neznanim nas hromi, da bi živeli življenje kot ga želimo. Spremembe nam prinesejo nekaj novega in osvobojočega. Zopet nas napolnijo z vznemirjenjem in radostjo.

Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti svoje dnevne navade. Nekatere navade vam bodo pomagale k poti do sprememb, nekatere vas bodo ovirale. Podobno je z oblačili. Kupili ste si živo zeleno majčko, v kateri se počutite odlično, samozvestno in sproščeno. Sčasoma majčka zaradi nošenja zbledi, se strga in ni več v modi. Vaš obraz v tej majčki ni več tako vesel, saj se počutite zdolgočasene in naveličane. In kaj storite s to zeleno majčko, ki je zbledela? Nadomestite jo z novo, boljšo majčko. Podobno lahko storite s svojimi navadami – nadgradite in zamenjajte jih z nečim drugim, boljšim. Začnite z majhnimi koraki in počasi nadgrajujte. Spremenite tisto  področje, ki vas omejuje pri vašem vsakdanu in se zaradi tega ne počutite kot si želite. Ni potrebno, da je to sprememba iz danes na jutri, saj vsaka stvar zahteva svojo rast in proces. Vprašajte se kaj vam ni všeč in kaj si želite, nato pa delajate v tej smeri. Raziskujte. Odkrivajte. Predvsem pa prevzemite odgovornost v svoje roke in ga živite tako kot si to želite vi sami in ne okolica.

Počasi umira

Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.

Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom.

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem. 

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.

Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!


unhappy-and-dissatisfied-girl-speaks-on-the-phone-EL5K6Y5

ŽIVELA SEM PARTNERJEVO ŽIVLJENJE IN NE SVOJEGA

Se vam je že zgodilo, da ste v partnerskem odnosu izgubili lastno identiteto, tako da se je vaše življenje vrtelo samo okoli ene osebe? Meni se je zgodilo točno to. Ko sem bila samska, so bile moje potrebe, srce in hobiji na prvem mestu, ko pa sem se zaljubila, sem vso svojo pozornost namenila nekomu drugemu.

Na podlagi lastnih izkušenj bom opisala znake, ki sem jih zaznala, ko sem se partnerju popolnoma prilagodila oziroma podredila, sebe in svoje obveznosti pa sem postavila na stranski tir.

  • Moji hobiji so počasi začeli izginjati, vsakodnevna rutina se je v obdobju treh mesecev popolnoma izgubila.
  • Nisem imela več časa le zase, počasi sem začela izgubljati tudi svoj notranji mir.
  • Vse manj sem se družila s svojimi prijatelji, saj so moji novi prijatelji postali partnerjevi kolegi.
  • Moja prihodnost se je vrtela le okoli partnerja. Dan sem si organizirala tako, da sva lahko čim več časa preživela skupaj.
  • V večini primerov sva s partnerjem počela stvari, ki jih je želel on.
  • Postajala sem utrujena, živčna in jezna.
  • Imela sem občutek, da se samo jaz trudim za partnerski odnos; ogromno časa sem posvetila temu, kako naj ta odnos spremenim.
  • Velikokrat sem se zalotila pri razmišljanju o tem, da si z njim ne predstavljam življenja.

Prepričala sem se, da sem s partnerskim odnosom zadovoljna, čeprav sem globoko v sebi vedela, da to ni res. Vsi ti dvomi in nezadovoljstvo so se počasi začeli odražati tudi na mojem telesu, ki je postajalo vse bolj utrujeno. Počasi sem začela izgubljati energijo; ogromno sem jo vložila še posebej takrat, ko sem mu odkrito skušala povedati, da me določene stvari motijo in bremenijo, saj je iskrenosti vedno sledil prepir. Prepiri so postali že tako naporni, da sem zaradi ljubega miru raje ostala tiho in vse, kar me je pestilo, raje zadržala zase. Včasih sem veliko časa porabila za razmišljanje o tem, kako naj neko stvar povem, saj sem vedno morala paziti na izbor besed, da se le ne bi zopet sporekla in da partner ne bi bil spet užaljen. On? Seveda, on. Kaj pa jaz? Nase sem v tem odnosu popolnoma pozabila. To me je zelo razjedalo in jezilo. Pravzaprav nisem bila jezna nanj, ampak sama nase, ker sem vse to zadrževanje dopuščala. Počutila sem se, kot da sem mu dala moč, da upravlja z mojim življenjem.

Velikokrat sem se vprašala: »Ali bi si to želela, če partnerja ne bi bilo v tvojem življenju?« Odgovor sem izstrelila kot iz topa: »Ne!« Toda kljub temu sem še vedno vztrajala v iluziji popolnega odnosa. Bala sem se postaviti meje, saj sem vedela, da če bom to naredila, ga bom izgubila in ostala sama. Njega sem kmalu zatem tako ali tako izgubila, vendar je bilo najtežje spoznanje to, da sem izgubila samo sebe. Izgubila sem svojo identiteto, ker sem živela njegovo življenje, svoje pa sem popolnoma zanemarila.

Po razhodu sem se počutila osamljeno, vendar ne zato, ker ga ni bilo več ob meni, ampak zato, ker so se z njim končale tudi vse »obveznosti«. Kar naenkrat nisem več živela njegovega življenja, temveč sem bila prisiljena, da ponovno začnem živeti svoje življenje in početi stvari, ki me izpopolnjujejo. Ostalo mi je ogromno časa zase, tik po razhodu sploh nisem vedela, kaj naj z njim. Kljub temu da sem kar nekaj časa potrebovala, da sem prebrodila krizo, sem se naučila, da se je v vsakem odnosu – pa naj bo ta partnerski, prijateljski ali službeni – potrebno prilagoditi in poiskati kompromis. Ne glede na vse: sami sebi moramo ostati zvesti.

Ni potrebno izbirati med partnerskim odnosom in vašim življenjem, med ljubeznijo in hobiji. Izberite oboje. Izberite sebe in partnerski odnos.

Upset woman crying, seeing her boyfriend with other girl in park

SOOČENA S PREVARO

Partner se je do mene začel vesti drugače. V zadnjih dveh mesecih sem poslušala vse več čudnih izgovorov, veliko se je družil s prijatelji, do mene pa je postajal vse bolj hladen, a hkrati osladen. V tem zadnjem obdobju zveze mi je poklonil tudi več daril. Vse to je v meni začelo zbujati velike dvome, vendar tem nisem posvečala večje pozornosti, misleč, da gotovo pretiravam. Raje sem prepričala sebe, da je vse v redu. Vsi ti dvomi so se kmalu izkazali za utemeljene in tako sem nekega dne čisto po naključju izvedela, da me partner vara. V tistem trenutku se je moje življenje popolnoma obrnilo na glavo. 

Minili so tedni, jaz pa še vedno nisem prišla k sebi. Kaj se je pravkar zgodilo z mojim življenjem? Še nedolgo nazaj sem se smejala in uživala življenje, sedaj pa komaj vstanem iz postelje. Ti premisleki so mi rojili po glavi. Pol leta po razhodu sem čutila, da nimam kontrole nad svojimi čustvi. 

Prva dva tedna sem zelo malo jedla, bila sem brez apetita, zato sem se morala s hrano včasih kar malce siliti. Ponoči nisem spala, ker sem stalno premlevala prevaro, zato sem se pogosto zbujala in bedela dolgo v noč. V službi sem sicer to vsaj malo odmislila, toda kljub temu nisem bila zbrana. Komaj sem »pregurala« čez dan. Želela sem si samo spati, da bi tako lahko pozabila na bolečino, ki sem jo čutila. To seveda ni bilo mogoče in četudi si nisem želela, sem se morala soočiti z dejstvom, da me je partner prevaral in se mi lagal. To je v meni vzbudilo mnogo različnih občutkov. 

Takoj sem občutila jezo, nemir, po eni strani tudi malo olajšanja, saj sem končno spoznala resnico. Spet v drugem trenutku sem občutila žalost in majhen delček v meni si je celo želel, da se najin odnos ne bi prekinil. Misel, da si to želim, me je jezila in žalostila hkrati. Razmišljala sem, zakaj mi je sploh mar do takšnega odnosa, ki mi je povzročil toliko bolečine. Dneve in noči sem iskala nek smisel, saj se mi je zdelo, da sva dober par. Želja po ohranitvi odnosa je čez čas izginila in kmalu zatem se je pojavila krivda. Očitala sem si, da sem sama kriva in da bi lahko marsikaj spremenila, ko je bil za to še čas. Verjela sem, da mu kot partnerica očitno nisem nudila dovolj, zato se je odločil za takšen korak.

Čudila sem se nad tem, da sem njegovo nezvestobo uspela spregledati. V resnici pa sem bila le jezna, ker sem si zatiskala oči. Ko sem povezala vse delčke sestavljanke – vsa bogata darila in nenavadno vedenje – je vse dobilo svoj smisel. Spraševala sem se, kaj bi lahko naredila drugače, da do tega ne bi prišlo, kaj vse bi mu še lahko ponudila ali kako bi lahko kdaj drugače odreagirala. Nisem razumela, kaj ima tista druga ženska več in tudi zakaj in v čem je boljša od mene. V tistem trenutku sem občutila tudi sram. Sram me je bilo pred znanci, saj sem si mislila, da so vsi vedeli, razen mene. Istočasno sem se počutila ponižano, izgubila pa sem tudi vso samozavest – dolgo časa po najinem koncu sem se namreč počutila neprivlačno. Zastavljalo se mi je vprašanje, kako bom sploh lahko še kdaj zaupala in kje bom spet našla osebo, ki se ji bom lahko predala.

Nisem vedela, kako naj se poberem, dnevi in tedni pa so se vlekli kot še nikoli doslej. Ker sem bila od nekdaj borka, sem se odločila, da bom tudi to krizo prebrodila.

Odločila sem se, da bom spremenila svoje prehranjevalne navade in več jedla. Priznam, da mi je bilo težko, vendar sem se opominjala, da moram, saj je to dobro za moje telo. Veliko časa sem posvetila športu, da sem tako zbistrila svoje misli. Mnogo prostih popoldni sem preživela s prijatelji, med drugimi sem si kupila tudi kužka, ki sem mu namenila ogromno pozornosti. Življenje s kužkom je seveda takoj postalo svetlejše. Privoščila sem si tudi več krajših oddihov v tujini in si svoj dan poskušala čim bolj zapolniti. Pospravila sem celo stanovanje, zbrisala vse najine slike, sporočila in se znebila nekaj stvari, ki mi jih je podaril. Želela sem začeti znova in nisem hotela več videti ničesar, kar bi me spominjalo nanj. Moje počutje se je malo izboljšalo, po drugi strani pa sem vedela, da bom potrebovala še veliko časa, da bom prebolela prevaro. Včasih sem celo opazila, da mi je za nekatere stvari postajalo vse bolj vseeno.

Zavedala sem se, da so bili vsi ti občutki normalni. Naučila sem se sprejeti vsa ta čustva. Hkrati »ljubiš« in »sovražiš« to osebo. Se smejiš, a čez pet minut že jočeš. Občutiš sram, krivdo, jezo, zamero … Vse to je normalno, kajti v zvezi s tem ni pravilnih in nepravilnih čustev. Bistveno je, da si dovolimo občutke danega trenutka.

Velika prelomnica je nastopila, ko sem si po nekaj mesecih nehala očitati, da sem za vse kriva jaz. Ko se je odnos začel krhati, o tem nisem vedela ničesar, saj partner z menoj ni delil nikakršnih občutkov, tudi nikoli mi ni povedal, da je z menoj nesrečen. Najbrž je tako, da karkoli bi naredila, ne bi moglo biti dovolj dobro. Kljub temu pa sem lahko neizmerno srečna, saj imam v primerjavi z njim čisto vest.

Ničkolikokrat smo že slišali, da čas zaceli vse rane. Tega v vsej svoji nesreči nisem želela slišati, vse, česar sem si resnično želela, je bilo to, da se bi lahko že v tistem trenutku počutila dobro. Nekje sem celo zasledila raziskavo, v kateri so prišli do ugotovitve, da prevarane osebe potrebujejo približno dve leti, da izgubljeno razmerje prebolijo. Čas se je izkazal za najboljše zdravilo.Zadnji korak, ki sem ga lahko šele sčasoma naredila, je bil ta, da sem bivšemu partnerju odpustila prevaro. Do njega ne čutim več nobene jeze in zamere, saj sem ga iz svojega življenja popolnoma izpustila. Ko se takole oziram nazaj k trenutkom, v katerih sem imela občutek, da mi življenje razpada, in jih primerjam s sedanjostjo, lahko le rečem, da se je takrat pač začenjalo nekaj novega. Včasih nam največja bolečina prinese največja spoznanja in podari blagoslov, pa vendar do spremembe ne pride čez noč. Zavedati se moramo, da svoj čas lahko izkoristimo tako, kot si sami želimo. Lahko se bojujemo in poiščemo blagoslov, se pogovorimo sami s sabo in osebnostno zrastemo, lahko pa izberemo vlogo žrtve in se smilimo sami sebi. Jaz sem se odločila, da se bom borila in učila. Odločila sem se za osebnostno rast.