Partner se je do mene začel vesti drugače. V zadnjih dveh mesecih sem poslušala vse več čudnih izgovorov, veliko se je družil s prijatelji, do mene pa je postajal vse bolj hladen, a hkrati osladen. V tem zadnjem obdobju zveze mi je poklonil tudi več daril. Vse to je v meni začelo zbujati velike dvome, vendar tem nisem posvečala večje pozornosti, misleč, da gotovo pretiravam. Raje sem prepričala sebe, da je vse v redu. Vsi ti dvomi so se kmalu izkazali za utemeljene in tako sem nekega dne čisto po naključju izvedela, da me partner vara. V tistem trenutku se je moje življenje popolnoma obrnilo na glavo.
Minili so tedni, jaz pa še vedno nisem prišla k sebi. Kaj se je pravkar zgodilo z mojim življenjem? Še nedolgo nazaj sem se smejala in uživala življenje, sedaj pa komaj vstanem iz postelje. Ti premisleki so mi rojili po glavi. Pol leta po razhodu sem čutila, da nimam kontrole nad svojimi čustvi.
Prva dva tedna sem zelo malo jedla, bila sem brez apetita, zato sem se morala s hrano včasih kar malce siliti. Ponoči nisem spala, ker sem stalno premlevala prevaro, zato sem se pogosto zbujala in bedela dolgo v noč. V službi sem sicer to vsaj malo odmislila, toda kljub temu nisem bila zbrana. Komaj sem »pregurala« čez dan. Želela sem si samo spati, da bi tako lahko pozabila na bolečino, ki sem jo čutila. To seveda ni bilo mogoče in četudi si nisem želela, sem se morala soočiti z dejstvom, da me je partner prevaral in se mi lagal. To je v meni vzbudilo mnogo različnih občutkov.
Takoj sem občutila jezo, nemir, po eni strani tudi malo olajšanja, saj sem končno spoznala resnico. Spet v drugem trenutku sem občutila žalost in majhen delček v meni si je celo želel, da se najin odnos ne bi prekinil. Misel, da si to želim, me je jezila in žalostila hkrati. Razmišljala sem, zakaj mi je sploh mar do takšnega odnosa, ki mi je povzročil toliko bolečine. Dneve in noči sem iskala nek smisel, saj se mi je zdelo, da sva dober par. Želja po ohranitvi odnosa je čez čas izginila in kmalu zatem se je pojavila krivda. Očitala sem si, da sem sama kriva in da bi lahko marsikaj spremenila, ko je bil za to še čas. Verjela sem, da mu kot partnerica očitno nisem nudila dovolj, zato se je odločil za takšen korak.
Čudila sem se nad tem, da sem njegovo nezvestobo uspela spregledati. V resnici pa sem bila le jezna, ker sem si zatiskala oči. Ko sem povezala vse delčke sestavljanke – vsa bogata darila in nenavadno vedenje – je vse dobilo svoj smisel. Spraševala sem se, kaj bi lahko naredila drugače, da do tega ne bi prišlo, kaj vse bi mu še lahko ponudila ali kako bi lahko kdaj drugače odreagirala. Nisem razumela, kaj ima tista druga ženska več in tudi zakaj in v čem je boljša od mene. V tistem trenutku sem občutila tudi sram. Sram me je bilo pred znanci, saj sem si mislila, da so vsi vedeli, razen mene. Istočasno sem se počutila ponižano, izgubila pa sem tudi vso samozavest – dolgo časa po najinem koncu sem se namreč počutila neprivlačno. Zastavljalo se mi je vprašanje, kako bom sploh lahko še kdaj zaupala in kje bom spet našla osebo, ki se ji bom lahko predala.
Nisem vedela, kako naj se poberem, dnevi in tedni pa so se vlekli kot še nikoli doslej. Ker sem bila od nekdaj borka, sem se odločila, da bom tudi to krizo prebrodila.
Odločila sem se, da bom spremenila svoje prehranjevalne navade in več jedla. Priznam, da mi je bilo težko, vendar sem se opominjala, da moram, saj je to dobro za moje telo. Veliko časa sem posvetila športu, da sem tako zbistrila svoje misli. Mnogo prostih popoldni sem preživela s prijatelji, med drugimi sem si kupila tudi kužka, ki sem mu namenila ogromno pozornosti. Življenje s kužkom je seveda takoj postalo svetlejše. Privoščila sem si tudi več krajših oddihov v tujini in si svoj dan poskušala čim bolj zapolniti. Pospravila sem celo stanovanje, zbrisala vse najine slike, sporočila in se znebila nekaj stvari, ki mi jih je podaril. Želela sem začeti znova in nisem hotela več videti ničesar, kar bi me spominjalo nanj. Moje počutje se je malo izboljšalo, po drugi strani pa sem vedela, da bom potrebovala še veliko časa, da bom prebolela prevaro. Včasih sem celo opazila, da mi je za nekatere stvari postajalo vse bolj vseeno.
Zavedala sem se, da so bili vsi ti občutki normalni. Naučila sem se sprejeti vsa ta čustva. Hkrati »ljubiš« in »sovražiš« to osebo. Se smejiš, a čez pet minut že jočeš. Občutiš sram, krivdo, jezo, zamero … Vse to je normalno, kajti v zvezi s tem ni pravilnih in nepravilnih čustev. Bistveno je, da si dovolimo občutke danega trenutka.
Velika prelomnica je nastopila, ko sem si po nekaj mesecih nehala očitati, da sem za vse kriva jaz. Ko se je odnos začel krhati, o tem nisem vedela ničesar, saj partner z menoj ni delil nikakršnih občutkov, tudi nikoli mi ni povedal, da je z menoj nesrečen. Najbrž je tako, da karkoli bi naredila, ne bi moglo biti dovolj dobro. Kljub temu pa sem lahko neizmerno srečna, saj imam v primerjavi z njim čisto vest.
Ničkolikokrat smo že slišali, da čas zaceli vse rane. Tega v vsej svoji nesreči nisem želela slišati, vse, česar sem si resnično želela, je bilo to, da se bi lahko že v tistem trenutku počutila dobro. Nekje sem celo zasledila raziskavo, v kateri so prišli do ugotovitve, da prevarane osebe potrebujejo približno dve leti, da izgubljeno razmerje prebolijo. Čas se je izkazal za najboljše zdravilo.Zadnji korak, ki sem ga lahko šele sčasoma naredila, je bil ta, da sem bivšemu partnerju odpustila prevaro. Do njega ne čutim več nobene jeze in zamere, saj sem ga iz svojega življenja popolnoma izpustila. Ko se takole oziram nazaj k trenutkom, v katerih sem imela občutek, da mi življenje razpada, in jih primerjam s sedanjostjo, lahko le rečem, da se je takrat pač začenjalo nekaj novega. Včasih nam največja bolečina prinese največja spoznanja in podari blagoslov, pa vendar do spremembe ne pride čez noč. Zavedati se moramo, da svoj čas lahko izkoristimo tako, kot si sami želimo. Lahko se bojujemo in poiščemo blagoslov, se pogovorimo sami s sabo in osebnostno zrastemo, lahko pa izberemo vlogo žrtve in se smilimo sami sebi. Jaz sem se odločila, da se bom borila in učila. Odločila sem se za osebnostno rast.