Skoraj vsak dan podobne obveznosti. Služba, trening, družina, študij. Ne da bi se zavedal, tvoji dnevi postajajo podobni, le vrstni red je drugačen. Ne opaziš, da je tvoje življenje postalo rutina. Podobno se je zgodilo meni in več kot eno leto sem tavala v temi in se spraševala kam je izginil moj sijaj v očeh in volja do življenja. Zjutraj sem zelo težko vstajala, skoraj vedno sem zamujala v službo in po resnici povedano, mi je bilo čisto vseeno. Po tihem sem si celo želela, da me odpustijo, saj bi bila tako prisiljena nekaj spremeniti. Pot, ki sem jo morala prevoziti do službe je bila že 8 let enaka. V službi sem cel dan sem čakala, da bo ura 15.00, da zaključim z delom. Sledila je dolga pot domov in čakanje v koloni. Po kosilu je počasi sledil trening. Spet vse enako, iste naprave, podoben način treniranja, isti ljudje. Ko sem se vrnila domov spet učenje. In tako so minevala leta. Niti 30 še nisem bila stara pa sem bila že tako znaveličana in zdolgočasena. Ta misel me je zelo strašila. Počutila sem se kot da celo življenje nekaj čakam. Čakam v koloni, čakam odmor za malico, čakam da bo konec službe, čakam, da grem na dopust. Počutila sem se se kot ovčka, ujeta v sistemu, ki mu sledimo in ne moremo ven, oziroma bolje rečeno, ne upamo, zato samo raje tiho in čakamo. Ko sem končno dočakala poletni dopust na Majorki, se je v meni nekaj prebudilo. Tam sem se zopet počutila živo in neka energija me je vlekla nazaj. Počutila sem se, da moram izkusiti in doživeti nekaj novega zato sem se odločila, da svoje življenje popolnoma spremenim. Moj novi cilj postal, da se preselim na Majorko. Občutek po nečim novem me je gnal, da sledim svojim sanjam. Nisem znala špansko, nisem imela zagotovljene službe, stanovanja,… Pa kljub temu sem si rekla, da se bom že nekako znašla. Bil je čas, da se poslovim od cone udobja in resnično se strinjam s pregovorom, da je sreča na strani pogumnih. Po končanem odpovednem roku v službi, sem z dvema velikima kovčkoma odpotovala na mojo priljubljeno destinacijo. Bila sem zelo vznemirjena, počutila sem se kot otrok, ki se veseli vsake malenkosti in je v pričakovanju kaj vse bo videl in doživel. Spoznavala sem nove ljudi, kar me je zelo veselilo, a hkrati strašilo, saj nisem vedela komu lahko zaupam in komu ne. Skoraj vsak vikend sem raziskovala nove kraje, česar pred odhodom v tujino, v Sloveniji nisem počela, čeprav je še toliko stvari in krajev, ki jih nisem videla. Všeč mi je bilo odkrivanje novih mest. Včasih sem se izgubila, kar mi je bilo še bolj zanimivo. Polna navdušenja sem okušala novo hrano in okuse ter spoznavala novo kulturo. Tako podobna naši, pa tako različna, ko tam živiš. Juhuuu, končno sem se spet našla. Kakšno veselje, zopet se počutim živo. Včasih se pač moraš izgubiti, sej se le tako lahko potem najdeš. Glavni razlog, da sem se tako počutila je bil, da sem poslušala samo sebe in nekaj spremenila. Vse prevečkrat ljudje tarnamo nad svojim življenjem, češ kako nesrečni smo s svojo službo, partnerjem, postavo, itd. Vendar kljub temu ničesar ne spremenimo. Iščemo mnogo izgovorov, da se ne da, da nimamo časa, da je lažje govoriti kot pa to narediti. Resnica je, da se bojimo se sprememb, saj ne vemo kaj nas čaka. In ta strah pred neznanim nas hromi, da bi živeli življenje kot ga želimo. Spremembe nam prinesejo nekaj novega in osvobojočega. Zopet nas napolnijo z vznemirjenjem in radostjo.
Če želite spremeniti svoje življenje, morate spremeniti svoje dnevne navade. Nekatere navade vam bodo pomagale k poti do sprememb, nekatere vas bodo ovirale. Podobno je z oblačili. Kupili ste si živo zeleno majčko, v kateri se počutite odlično, samozvestno in sproščeno. Sčasoma majčka zaradi nošenja zbledi, se strga in ni več v modi. Vaš obraz v tej majčki ni več tako vesel, saj se počutite zdolgočasene in naveličane. In kaj storite s to zeleno majčko, ki je zbledela? Nadomestite jo z novo, boljšo majčko. Podobno lahko storite s svojimi navadami – nadgradite in zamenjajte jih z nečim drugim, boljšim. Začnite z majhnimi koraki in počasi nadgrajujte. Spremenite tisto področje, ki vas omejuje pri vašem vsakdanu in se zaradi tega ne počutite kot si želite. Ni potrebno, da je to sprememba iz danes na jutri, saj vsaka stvar zahteva svojo rast in proces. Vprašajte se kaj vam ni všeč in kaj si želite, nato pa delajate v tej smeri. Raziskujte. Odkrivajte. Predvsem pa prevzemite odgovornost v svoje roke in ga živite tako kot si to želite vi sami in ne okolica.
Počasi umira
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna.
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca.
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom.
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi.
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem.
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve.
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!