Se vam je že zgodilo, da ste v partnerskem odnosu izgubili lastno identiteto, tako da se je vaše življenje vrtelo samo okoli ene osebe? Meni se je zgodilo točno to. Ko sem bila samska, so bile moje potrebe, srce in hobiji na prvem mestu, ko pa sem se zaljubila, sem vso svojo pozornost namenila nekomu drugemu.
Na podlagi lastnih izkušenj bom opisala znake, ki sem jih zaznala, ko sem se partnerju popolnoma prilagodila oziroma podredila, sebe in svoje obveznosti pa sem postavila na stranski tir.
- Moji hobiji so počasi začeli izginjati, vsakodnevna rutina se je v obdobju treh mesecev popolnoma izgubila.
- Nisem imela več časa le zase, počasi sem začela izgubljati tudi svoj notranji mir.
- Vse manj sem se družila s svojimi prijatelji, saj so moji novi prijatelji postali partnerjevi kolegi.
- Moja prihodnost se je vrtela le okoli partnerja. Dan sem si organizirala tako, da sva lahko čim več časa preživela skupaj.
- V večini primerov sva s partnerjem počela stvari, ki jih je želel on.
- Postajala sem utrujena, živčna in jezna.
- Imela sem občutek, da se samo jaz trudim za partnerski odnos; ogromno časa sem posvetila temu, kako naj ta odnos spremenim.
- Velikokrat sem se zalotila pri razmišljanju o tem, da si z njim ne predstavljam življenja.
Prepričala sem se, da sem s partnerskim odnosom zadovoljna, čeprav sem globoko v sebi vedela, da to ni res. Vsi ti dvomi in nezadovoljstvo so se počasi začeli odražati tudi na mojem telesu, ki je postajalo vse bolj utrujeno. Počasi sem začela izgubljati energijo; ogromno sem jo vložila še posebej takrat, ko sem mu odkrito skušala povedati, da me določene stvari motijo in bremenijo, saj je iskrenosti vedno sledil prepir. Prepiri so postali že tako naporni, da sem zaradi ljubega miru raje ostala tiho in vse, kar me je pestilo, raje zadržala zase. Včasih sem veliko časa porabila za razmišljanje o tem, kako naj neko stvar povem, saj sem vedno morala paziti na izbor besed, da se le ne bi zopet sporekla in da partner ne bi bil spet užaljen. On? Seveda, on. Kaj pa jaz? Nase sem v tem odnosu popolnoma pozabila. To me je zelo razjedalo in jezilo. Pravzaprav nisem bila jezna nanj, ampak sama nase, ker sem vse to zadrževanje dopuščala. Počutila sem se, kot da sem mu dala moč, da upravlja z mojim življenjem.
Velikokrat sem se vprašala: »Ali bi si to želela, če partnerja ne bi bilo v tvojem življenju?« Odgovor sem izstrelila kot iz topa: »Ne!« Toda kljub temu sem še vedno vztrajala v iluziji popolnega odnosa. Bala sem se postaviti meje, saj sem vedela, da če bom to naredila, ga bom izgubila in ostala sama. Njega sem kmalu zatem tako ali tako izgubila, vendar je bilo najtežje spoznanje to, da sem izgubila samo sebe. Izgubila sem svojo identiteto, ker sem živela njegovo življenje, svoje pa sem popolnoma zanemarila.
Po razhodu sem se počutila osamljeno, vendar ne zato, ker ga ni bilo več ob meni, ampak zato, ker so se z njim končale tudi vse »obveznosti«. Kar naenkrat nisem več živela njegovega življenja, temveč sem bila prisiljena, da ponovno začnem živeti svoje življenje in početi stvari, ki me izpopolnjujejo. Ostalo mi je ogromno časa zase, tik po razhodu sploh nisem vedela, kaj naj z njim. Kljub temu da sem kar nekaj časa potrebovala, da sem prebrodila krizo, sem se naučila, da se je v vsakem odnosu – pa naj bo ta partnerski, prijateljski ali službeni – potrebno prilagoditi in poiskati kompromis. Ne glede na vse: sami sebi moramo ostati zvesti.
Ni potrebno izbirati med partnerskim odnosom in vašim življenjem, med ljubeznijo in hobiji. Izberite oboje. Izberite sebe in partnerski odnos.